Cunami tehnološkega razvoja je hkrati z množico dobrih stvari na površje pljusknil tudi vse slabo. Kaotično mešanico besedil, v kateri je več kot polovica takšnih, ki jih ni možno umestiti nikamor. Brez strukture, smiselnosti ali sporočilnosti. V poplavi zapisov sem večkrat naletela tudi na navodila, kako se lotiti pisanja. Včasih so me nasmejala. »Za pisanje morate imeti navdih. Pisanja se lotite, ko imate čas. Pišite, ko ste v pravem elementu, ko imate mir.« Romantične predstave, ki jim manjka le še kakšna fotografija pisca v lično urejeni zimski koči, ki ob skodelici čaja sredi bele idile v tišini piše besedila …
Pisanje je proces.
Neprecenljive osnove sem pridobila v 'starem', predbolonjskem programu novinarstva, kjer so nas predavatelji, mentorji in nato uredniki hitro in skoraj brutalno postavili na realna tla ter naučili, da je ustvarjanje prispevkov delo, ki zahteva nenehno piljenje, delo, za katerega ne smeš in ne moreš imeti izgovorov, delo, ki ne počaka. Vsaka napaka je bila opažena. A le enkrat, saj nas je izučilo. Zato je prva stvar za tiste, ki si želijo izboljšati pisanje, popolna odkritost. Ne nasedajte mitom!
Pisanje je proces. Zahteva osredotočenost. Pisanje je delo. Je miselni tok, ki pluje v to in ono smer, še preden sedete in se lotite pisanja. In ne, to ne velja le za novinarske zvrsti, saj tudi avtorji svetovno znanih uspešnic priznajo, da je najtežji trenutek ravno preden začneš pisati.
Informativno ali interpretativno?
Na grobo besedila v novinarstvu delimo na informativna in interpretativna. Poenostavljeno bi jim lahko rekli: besedila brez mnenj ali komentarjev avtorja, v katerih mora ta strogo paziti, da poda informacije na vprašanja 'kdo', 'kaj', 'kdaj', 'kje', 'kako', 'zakaj' in ne vplesti tega, kar sam misli. Pa naj je še tako težko. Da je avtor zavezan k etiki, najbrž ni treba poudarjati … Komentarji, uvodniki, kolumne in kritike pa so interpretativna besedila. Tista, v katerih so avtorji angažirani, interpretirajo ozadje dogodka, pojava ali osebe. Mutant med obema skupinama so sporočila za javnost (PR), saj sporočevalec hkrati podaja informacije, a ni objektiven, ker skuša svojo ustanovo ali organizacijo prikazati v najboljši luči. Prikrije slabo. Pazi na ugled.
Nasprotno si v informativnih besedilih zavezan prikazati obe ali vse plati zgodbe. Pridobiti odziv druge strani. Če zajadramo še v oglaševanje, je jasno, da smo bolj ali manj v interpretativnih vodah. Toda zadnje čase je 'mutantov' vse več, tudi bloge uvrščamo v to kategorijo
»Pišite tako, da vas bo razumela tudi vaša stara mama!«
»Pišite tako, da vas bo razumela tudi vaša stara mama!« Mnogokrat avtorji pozabljajo na sporočilnost. Bralec, ki ima pol ure časa, je vzel v roke časopis ali kliknil na spletno stran in vi, avtor, morate ohraniti njegovo pozornost. Kako? Najprej z naslovom. Ta naj bo zanimiv, a ne na račun potvarjanja. Naslov ne sme biti zavajajoč. Potem pride na vrsto uvod. Prva poved vam bo včasih vzela minuto, včasih eno uro. Zato trenirajte. Sprva se lotite kratkih besedil, vesti, v katerih boste v 1000 znakih povedali vse. Toda nikar ne začenjajte: »Na 22. seji so svetniki potrdili …« ali »V sklopu projekta tega in tega je naša ustanova izvedla delavnico …«. Želite, da bralec takoj preskoči na drugo stran? Nočemo brati zapisnikov. Uporabljajte številke, ki nakazujejo na obseg (recimo koliko novih delovnih mest), uporabljajte smiselne citate, opise.
Nato pa morate bralca le še zadržati. Nikar mu ne vsiljujte povedi z devetimi odvisnimi stavki, tujkami, s katerimi želite narediti vtis, zagotovo pa ne uporabljajte birokratske latovščine. Pišite razumljivo, da vas bo razumel vsak. Vaše besedilo naj ima strukturo. Pri besedilih načeloma velja pravilo obrnjene piramide, kar pomeni da večino pomembnih stvari nanizate na začetku in bi bilo besedilo, tudi če bi vam ga krajšali, še vedno smiselno brez zadnjih povedi. Lahko pa kakšen 'sladkorček' privarčujte za konec. Kako boste tkali besede, kakšne vzorce boste uporabili in kolikšen je vaš besedni razpon, je odvisno od vas. Navsezadnje je pisanje umetnost in vsak ima svoj slog.
In še dva nasveta ...
In še dva nasveta: če vam uvod ne gre od rok, začnite z jedrom in se nazadnje vrnite na začetek. Nič hudega ne bo, morda se vam bo le malce porušila zgradba, ki jo boste zlahka popravili. Tudi naslovi najpogosteje privrejo na plano po vseh spisanih vrsticah. Drug nasvet: če niste vezani na minute natančen rok 'končano' besedilo pustite pri miru, nato pa ga preberite čez dve uri. Še vedno deluje tekoče? Če je odgovor ne, popravite. In oh, ne uporabljajte preveč presežnikov! Ko bo vaše besedilo napisano, za javnost izberite vse razen vaših partnerjev, sester, bratov ali prijateljic. Najboljši ocenjevalci so namreč tisti, ki se ne bojijo povedati resnice.
